K wobsahej skočić

skušować

z Wikisłownika

skušować

wosoba singular dual plural
1. skušuju skušujemoj skušujemy
2. skušuješ skušujetej (-taj) skušujeće
3. skušuje skušujetej skušuja (skušuju)
aspekt ip
transgresiw skušujo, skušujcy, skušowawši
prezensowy particip skušowacy
preteritowy particip skušowany
ł-forma skušował, skušowała, skušowało,
dual: skušowałoj, plural: skušowali (skušowałe)
werbalny substantiw skušowanje


preteritum
wosoba singular dual plural
1. skušowach skušowachmoj skušowachmy
2. skušowaše skušowaštej skušowašće
3. skušowaše skušowaštej skušowachu
imperatiw
wosoba singular dual plural
1. skušujmoj skušujmy
2. skušuj skušujtej (-taj) skušujće
3. skušuj, njech skušuje skušujtej (-taj) njech skušuja (skušuju)

Ortografija

Dźělenje słowow: sku-šo-wać

Wurjekowanje

IPA: skuʃou̯aʧ

Semantika

Woznamy:

[1] 'Kedźbu! Tute hesło je zarodk. Wone bu awtomatisce z tekstoweho korpusa generowane a njebu hišće kontrolowane. Tež ortografija móže być zestarjena.

Dalše wujasnjenja:

Imperfektiwne skušowaše je 1x dokładźene, skušowa (móže tež něšto druhe być) 0x.

Přikłady:

[1] Tón sydźe so za kónc blida, njedowěriwje cuzoho hišće tu njewidźanoho hosća z wočomaj wótrje skušujo; druzy zesydachu so wokoło njoho. (Katolski Posoł 1914)
Nimo njeje tu jenož jedyn knjez srědneje staroby, sylny ramjenjaty muž z hustymi skrónami, pod nim dwě kałatej woči, kotrejž stajnje zwědawje a skušujo na nju hladaštej. (Katolski Posoł 1914)
Tachantski wyši hajnik, kiž z woboru sobu z města won přijěł, so jeho hižo trochu skušujo prašał, hdźe je był, hdyž je wohen wudyrił, hač je so wón prěni na njón dohladał a zahe dosć trubił. (Kubašec)
Mjez kolonami jatych, na apelnišću zestupanych, šmjatachu so stajnje esesacy, skušujo, hać snadź je sej něchtó čwak płatu abo nowiny pod drylichowu jaku tyknył, zo by so před zymu škitał. (Kubašec)
Štó , hač so tu skušowarjo hižo w lěsu njechowaja, zo bychu wuslědźili, štó stražuje. (Kubašec)
ćeta měješe přećeńkej wuši a by traš zaso tak skušujo na njeho pohladała kaž prjedy. (Kubašec)
Inspektor za nim skušuje, by jeho rady šćuwanja dla wobskoržił. (Kubašec)
Wón z liščej hubu skušuje, kaž pawk ći ćeńke předźe syće; hdyž do wočow će hubkuje, pod nohu knotej kaza ryće. (Ćišinski)
Pomału zasy z woza stupajo skušowaše hólca dale: "Tak, a hdźe dha sy pomazku namakał, małuško? (Katolski Posoł 1913)
Tón sydźe so za kónc blida, njedowěriwje cuzeho hišće tu njewidźaneho hosća z wočomaj wótrje skušujo; druzy zesydachu so wokoło njeho. (Radlubin)
Njeměrnje jeho čornej wótrej wóčce skušowaštej. (Zalěski)


Přełožki

[wobdźěłać]